|
NADJA ZGONIK
Laterna magica
Renesančne perspektivne mreže, različna ogledala
- od navadnih do anamorfičnih in črnega zrcala - camera
obscura, baročni zograskopi (optični diagonalni stroji) in perspektivne
skrinjice, panoramske perspektive in stereoskopi iz obdobja realizma v
devetnajstem stoletju, potem stroboskopski diski, ki že vključujejo novo
dimenzijo gibanja, laterna magica,
pozneje filmski projekcijski aparat, televizija in videotehnika; to so
stroji, ki so bili v zgodovinskem razvoju znanosti in umetnosti izumljeni
zato, da bi pomagali čimbolj popolno imitirati naravo. V njih se družijo
perspektivne naprave - instrumenti za beleženje linearnih učinkov - ki
so rezultat projektivnih principov, z optičnimi pripomočki - različnimi
lečami, ki rabijo za oblikovanje reducirane podobe sveta iz gostote svetlobe,
sence in barv, ter z magičnimi sredstvi, ki so uporabljala optične principe,
da bi zapeljala gledalčevo percepcijo. Te čarobne stroje, od naprave
laterna magica, do popularnih peep-show,
fantazmagorij in dioram, so takoj, ko jih je izumila znanost in uporabila
umetnost, začeli izkoriščati burkeži, glumači, šovmeni in religiozni šarlatani,
da bi na sejmih zabavali in šokirali svoje občinstvo.
Fascinacija z vidnim in s tem, kar se ukvarja z vidnostjo, je torej stara.
V umetnosti so prav optične teme povezovale visoko znanstveno-elitistični
razmislek s potrebo po trivialni populistični zabavi. To dvojnost ohranjajo
vizualne teme tudi v današnjem času; prav optično je bistvo atrakcije,
s katero nas privlačijo popularni mediji. Triki z nenadno hitrostjo preoblikujočih
se slik z velikih projekcijskih platen, mnoštvo barvnih podob, ki v revijah
beležijo minutno zaporedje detajlov nekega pomembnega dogodka, televizijska
slika, ki prepleta različne kraje in čase; čarobnost vizualnega je tako
zelo navzoča, da se je vtihotapilo v naša življenja: zaradi vsenavzočnosti
se ga niti ne zavedamo. Zaradi vsega tega se ni težko strinjati s tezo
W. J. T. Mitchella o ťslikovnem obratuŤ, ki je nadomestil v dvajsetem
stoletju prevladujoči ťlingvistični obratŤ, za katerega je Richard Rorty
ugotavljal, da je temelj moderne filozofije. O potrebi po definiranju,
analiziranju in problematizaciji optične zaznave, vidnostnih tem in spoznavanja
z vidom govori tudi pomembna količina del, ki so na to temo izšla v zadnjem
času. The Dialectics of Seeing
Susan Buck-Morss, Visual Theory,
ki so jo uredili Norman Bryson, Michael Ann Holly in Keith Moxey, The
Optical Unconscious Rosalind E. Krauss, Vision
and Visuality Hala Fosterja, Techniques
of the Observer Jonathana Craryja, The
Readers Eye Ellen Esrock, Signatures
of the Visible Fredrica Jamesona in Downcast
Eyes Martina Jaya so knjige, pri katerih se zaradi izhodišča v optičnem
razširja polje umetnostne zgodovine v celoti.
Marko A. Kovačič v svojem zadnjem projektu Laterna
magica postavlja drugega ob drugega različne optične stroje in
pripomočke, jih prepleta, ne upoštevaje logiko razvoja; ne glede na to,
da so kompleksnejši mehanizmi v zgodovini zamenjali in v celoti nadomestili
preproste, anahronistično spaja mrežne konstrukcije, pri katerih se z
didaktično nazornostjo prepletajo različni koncepti navadno nevidnih perspektivnih
struktur; s kukali, ki so osvetljena z umetno svetlobo, kjer se skozi
leče odpirajo pogledi v različne resnične in navidezne prostore, ter s
fotografijami in video posnetki nas želi prepričati v hkratno aktualnost
različnih predstavitvenih modelov. Zato se nam zaradi prepletenosti, hkratnosti
in izenačenosti optičnih orodij najprej zazdi, da nas naslov Laterna
magica, ki izmed različnih modelov izpostavlja enega samega, zavaja.
Če umetnik iz širšega diskurza o vidu in vidnosti izbere iz zgodovine
optičnih strojev tistega, ki zaznamuje točno določen trenutek, ko je mrtva
slika s pomočjo umetne svetlobe oživela v gibanje, nam s tem sugerira,
da ga v polju umetnosti najbolj zanima točka, kjer poteka preobrazba ene
resničnosti v drugo. Ta transformacija ni zgolj optično dejstvo, pač pa
čarovnija. Izraz laterna magica
operira z magijo, s presežkom znanstvenega, s tem, kar je nerazložljivo.
In prav na ta način lahko razumemo tudi naslov, ki nam sugerira, da v
odnosu med lečami, kamerami, televizijskimi ekrani ne poteka zgolj optični
diskurz, pač pa teče globalnejša debata o okulocentričnosti današnje družbe,
ki je obsedena s hiperaktivno produkcijo vizualnih podob.
Čarobnost vida, najplemenitejšega med čuti, je tudi v tem, da se neposredni
čutni zaznavi v istem hipu, ko nastane vidna podoba, pridruži še zavest
o videnem, ki jo je oblikovala človekova izkušnja s svetom. ťDojemam s
pomočjo moči sodbe, ki prebiva v mojem duhu, tisto, za kar sem mislil,
da vidim s svojimi očmi,Ť se v Descartesovih Meditacijah
povezuje videnje s spoznanjem. Videti in vedeti,
voir in savoir, okulocentrično
izkustvo kot temelj razumevanja in spoznanja je vidno že iz same etimološke
strukture. Hkrati lahko vizija opisuje tudi globlje spoznanje, duhovno
razodetje. Angeli in svete osebe, ki se prikazujejo ljudem v snu, da jim
razodenejo globoka mistična spoznanja ali pa samo svetujejo za življenje,
morajo dobiti telesno podobo, torej podobo, ki je vidna, da jih tisti,
s katerimi komunicirajo sploh slišijo. Temu nasproten je strah pred opazovanjem
in nadzorovanjem, božje oko je povsod navzoče, vse vidi, in nobeno dejanje,
ki je videno in spoznano za krivo, ne more uiti božji kazni. Bolj sodobno
tretje oko, ki vse nadzoruje, je oko kamere, ki nas gleda in s tem spreminja
iz subjekta pogleda v objekt, pred pomembnimi stavbami, v bankah, v muzejskih
prostorih in galerijah. Diskurz o vidnem ima polipsko strukturo, s področja
čutnega spoznanja se njegove lovke širijo v sfero razumskega zaznavanja,
mističnega razsvetljenja in nadzorovanja.
Z osredotočenostjo na vidnostne teme je Marko A. Kovačič svojo izvorno
kiparsko izkušnjo, ki se po definiciji usmerja v haptičnost, zamenjal
z optičnostjo.
Procesualnost dotika, ki operira z več točkami, je zgostil v eno samo
kompresivno točko, v vizijo. Tako Kovačič obdeluje točko dotika očesa
s snovjo in z nazornostjo predstavitvenih modelov, ki jih uporablja, preobrazi
pogled v materialno navzoče dejstvo. Zanj ni pomembno preigravanje in
menjava vlog med subjektom pogleda in njegovim objektom, pač pa želi zamrzniti
in od nosilca glavne vloge pogleda distancirati sámo optično dejstvo.
Usmerja nas v svet pogleda na sebi, na globalno, nadzgodovinsko točko
nastajanja optične zaznave. In zato lahko rečemo, da je temeljna umetnikova
intenca narediti viden, očiten, torej za oči nazorno spoznaven, bistveni
diskurz v okulocentristični družbi, to je diskurz o vidnem. Njegovo kompleksno
strukturo vrača v točko, kjer je pogled nastal, k očesu, zato da se osvobaja
ideoloških kontekstov časa, prostora in svetega.
(iz kataloga ob razstavi Laterna magica,
Moderna galerija: Mala galerija, Ljubljana, 1995)
|