MARKO A. KOVAČIČ Dve zgodbi
NADJA ZGONIK Laterna magica
BOGDAN LEŠNIK Ambi(val)enti Marka Kovačiča
BOGDAN LEŠNIK Prizori iz vsakdanjega življenja
JURIJ V. KRPAN Izgubljeni horizont
MARKO A. KOVAČIČ Zvezda?
RASTKO MOČNIK Ljubeči pogledi

BOGDAN LEŠNIK Ambi(val)enti Marka Kovačiča

Marko Kovačič ustvarja ambiente, ki so nekje v svoji strukturi bistveno razcepljeni: so domači, vsakdanji, še predobro znani, hkrati pa jih obdaja neko specifično nelagodje, ki je kljub temu, da je ublaženo s kancem ironije in veliko nežnosti, tako rekoč ljubezni do prezentiranega, popolnoma nezgrešljivo.

" Nekje v svoji strukturi", smo rekli. Tega mesta ni lahko določiti, ker se premika. Na prvi ravni imamo sámo postavitev: zanjo niti ne bi mogli reči, da gre v strogem pomenu za ambient, prej za kose ambientov, premeščenih v razstavni prostor, danih na ogled, razporejenih v nekakšne niše, le deloma sklenjene celote, podobno, na primer, kakor so v trgovinah s pohištvom, sredi vseh mogočih elementov, posamezni kosi pogosto razstavlje-ni tako, kakor naj bi potem v domačem okolju sodili skupaj (sedežne garniture, kuhinjski elementi ipd.). Prototip take postavitve so seveda Duchampsovi ready-made objekti, iztrgani iz svojega vsakdanjega konteksta in premeščeni v galerijo. Toda pri Marku Kovačiču gre za skrbno in do podrobnosti izdelane objekte. Pa vendar asociacija na ready-made ni naključje. Objekti Marka Kovačiča reciklirajo, in medtem ko tisti "prvi" kontekst, za katerega so bili ustvarjeni (ali, recimo, njihov "prvotni namen"), še zmeraj odzvanja v naši zavesti (seveda, če spremlja-mo delo Marka Kovačiča), se ti (isti) objekti kar naprej pre-razmeščajo in v vedno novih postavitvah ustvarjajo vedno nove metaforične kontekstualne plasti.

Poskusimo ponazoriti ambivalentnost Kovačičevih ambientov na značilnem, čeprav starejšem zgledu. Ko je bila pred leti v Moderni galeriji skupinska razstava Slovenske Atene, je imel na njej Marko Kovačič svojo metaforično nišo z naslovom Zevsova prerokba. To je bil čisto klasičen televizijski kot, kakršnega najdemo v marsikaterem stanovanju, z vsemi dobro znanimi elemen-ti: mizico, fotelji, knjižno polico (na kateri so bila tudi dela iz socialistične književnosti videti - seveda - strašno domača) in televizorjem. Toda televizor, ključni element "televizijskega kota", je vseboval sceno, ki bi lahko bila tudi z drugega plane-ta ali iz kakšne druge realnosti, in ta ni bila "na televiziji" (kakor rečemo o tv programu), temveč v televizorju (v sami škatli), kakor da se tam odvija neko drugo, tuje, grozljivo, a vendar čutno in čustveno življenje zase.

Tudi ta televizor je seveda recikliran. Izvirno sodi v serijo "televizijskih objektov" z naslovom Boxmen, ki so bili -post-av-ljeni že marsikje, med drugim na omenjeni razstavi, bili so glavni scenski element v Kovačičevem videu No More Heroes Any More in končno je eden izmed njih (z naslovom Deveti krog) tudi del pričujoče postavitve.

Pri Kovačiču ne reciklirajo samo objekti, temveč tudi podobe; objekti prehajajo v podobe (Heroes), podobe postanejo objekti: nekatere slike, ki so del pričujoče postavitve, so iz njegovega videa Naprej v preteklost, in morda lahko skoznje najbolje doživimo svet, ki ga ustvarja Marko Kovačič. Glavni junak tega videa in teh slik so (vsaj za pisca teh besed) plastosi, animirane otroške lutke, ki so z določenimi posegi (fino-mehanskimi? kirurškimi?) preoblikovane v monstruozne stvore - pa vendar jih Kovačič obravnava zelo ljubeče, in po pravici, saj so na svoj način bolj človeške od ljudi. Na misel pride angleški pisatelj grozljivk Clive Barker, pri katerem ne moremo zgrešiti, da ima svoje monstrume rad, ne glede na to, kako pošastne stvari počnejo - kajti počnejo jih zaradi svoje usode, ne zaradi kakšne "volje za zlo".

Tukaj smo se osredotočili le na dva objekta iz Zatišja pred viharjem; zaradi pomanjkanja prostora ne moremo podrobno obdela-ti vseh, čeprav bi si to zaslužili. Poskusimo jih vsaj umestiti v zarisane koordinate. "Šahovska igra": reciklirani "Stoli" (razstava v okviru Urbanarije), reciklirane podobe na steni, -recikliran rekvizit iz Heroes; v spomin pride strahotna (in hkrati humorna) morija iz slednjega, ki je morda psihološka resnica te domnevno miroljubne igre. Zločin: recikliran objekt (iz Katastropolisa 2227), rabljena srajca; hitchcockovska scena, v -kate-ri (še) ne vemo, ali se je zločin že zgodil ali pa se šele bo, niti tega, kdo je storilec in kdo žrtev. Nihalo, -recikli-ran objekt (Katastropolis), tukaj prikliče vprašanje: kje je vodnjak? In kakšen bo? In last but not least, Dialog: na stolu, tem privilegiranem mestu gledalca, se znajde objekt (jasno, recikliran: del instalacije Sarkofagi). Kakor da bi avtor skozi instalacijo govoril umetnosti, ki jo reprezentira slika na steni: Objekt te gleda.

(iz kataloga ob razstavi Zatišje pred viharjem, Bežigrajska galerija, Ljubljana, 1996)