MARKO A. KOVAČIČ Dve zgodbi
NADJA ZGONIK Laterna magica
BOGDAN LEŠNIK Ambi(val)enti Marka Kovačiča
BOGDAN LEŠNIK Prizori iz vsakdanjega življenja
JURIJ V. KRPAN Izgubljeni horizont
MARKO A. KOVAČIČ Zvezda?
RASTKO MOČNIK Ljubeči pogledi

JURIJ V. KRPAN Izgubljeni horizont

Za kateri horizont gre in kako je izgubljen? Recimo: nekaj lahko izgubimo zaradi malomarnosti ali pa po nesreči. Nekako tako izgubimo ključe od stanovanja, ki so postali naš osebni inventar do te mere, da so zvedeni na obvezen vendar anonimen dodatek, ki nam, sam na sebi, ne spodbuja nobenih čustev. Ključi, pa naj imajo še tako slikovit obesek, so funkcionalno tehnično vulgarni dodatek, ki se nam zadeva po žepih in ga je možno pozabiti oz. spregledati skoraj vsakič, ko ga po uporabi odložimo. Prav zanimivo je, kako je element, ki je pravzaprav za naše vsakodnevno delovanje ključen, identifikacijsko nujen, včasih pa celo simbolni atribut, mogoče potlačiti, zamračiti in ga reducirati na droben metalni nebodigatreba. Za te vrste pozabo gre. Pozabiti nekaj, kar je tako blizu, da ga niti vidimo ne več in ga zato zlahka spregledamo in pozabimo. Okoliščine, ki se takrat vzpostavijo, vedno implicirajo pogled - spominjanje v nazaj, v preteklost.

Izgubimo pa lahko tudi nekaj, proti čemer smo šli, nekaj, za kar smo dobro vedeli, da tam je, ko pa smo tja prišli, ugotovimo, da tega, kar smo iskali, tam ni. Kam je tisto, za kar smo vedeli, da tam je, izginilo, oziroma ali smo res prišli tja, kjer smo mislili, da iskano je? Ali nismo mogoče zašli? Ali smo zgrešili oz. zatemnili objekt naše želje, ali pa lokacijo, kjer naj bi se ta predmet nahajal? Če objekt naše želje izda naša pričakovanja in ga tam ni, se še vedno lahko vržemo na finto, da smo ga mogoče med potjo izgubili, pozabili, ali pa se nahaja nekje drugje in smo se med potjo zgubili mi. Zguba pač nikoli ne gre na račun objekta. On vedno nekje je, le da je izgubljen - potlačen. Z zgubo se podvoji želja, ki je primorana bodisi v iskanje izgubljenega bodisi v konstrukcijo novega objekta, ki bo njen razlog šele postal. Pogled vnaprej je na tem mestu skorajda fiziološka potreba, vendar minula izguba kriči iz preteklosti, kot da bi bila v našo zavest vtetovirana.

Kaj pa horizont? Tu smo v polju vizualnega, pravzaprav na njegovem robu. Horizont je mejna tristošestdesetstopinjska demarkacijska črta med vidnim in tistim, kar predpostavimo onkraj vidnega. Vidno (skopično) je tu, imaginarno je onkraj. Toda pri tem ne velja preprosto razlikovanje, da skopično zaradi svoje neposrednosti, ki subjekta, ki gleda-zaznava, objema zdaj, imaginarno onkraj horizonta pa nastopi, šele ko na horizont pridemo, se pravi potem. Ne, skopično polje in imaginarno sta tukaj in zdaj, sta dve ravnini podobe, ki subjekta zaznave napolnjujeta hkrati in včasih celo interferirata, se prekrivata in povzročata, da se nam včasih zalepi na oči podoba, prikazen, ki je tam, kamor gledamo, sploh nismo pričakovali. Večslojno območje vizualnega velikokrat naredi, da prevara oko, naredi ga za nezanesljivega in ga reducira zgolj na organ, na instrument zaznavanja.

Vzemimo za primer video in nove medije. Tu je s stališča vizualiziranja praktično vse mogoče. Slika je generirana in posredovana. Optika, t.j. sistem leč zajema reflektiranje svetlobe, elektronika pa reducira vizualni material na elektronsko maso, ki jo je mogoče poljubno premeščati, slojiti in predelovati. Na ekranu pred gledalcem se konstruirajo podobe, ki jim elementarno verjetnostno možnost zagotavlja medij - ekran, možnost berljivosti pa filmska oziroma video montaža.

Instalacija, ki jo je postavil Kovačič v galeriji Kapelica, alternira vse zgoraj omenjene iztočnice: a.) vsebinsko izgubo objekta s katerim je b.) fascinirana likovnost skopičnega polja in njegova c.) sintaksa. Te instalacije ni moč opisati z eno besedo, o njej je mogoče le govoriti. Kljub njeni neujemljivosti ji je moč nadeti atribute podobe - prikazni, ki je na delu, ko si instalacijo ogledujemo in ji je vendarle moč določiti njeno pomenjanje, identičnost in strukturo. Na tej ravni je mogoče pomenjanje uokviriti z vprašanjem vsebinske izgube subjekta, identičnost z likovnostjo in strukturo s sintakso montaže.

a) Zdi se, da so industrijski kompleksi metafora ruske konstruktivistične ideologije in alegorija umetniških konstrukcij, s katerih je odpadla vsa dekorativna navlaka in začrtala obdobje umetniški avantgardi. Le-ta je estetiki, ki jo je sama producirala, predpostavljala novega človeka. Ta imaginarni novi subjekt, ki je vladal našim takratnim predstavam, je danes zamenjan z obljubljenim objektom, za katerim se ženemo v vsakodnevnem stremenju po boljšem jutri. Mehanika potrošniške družbe, v kateri je estetika zadolžena za spodbujanje - produciranje objektov, okoli katerih naj se strukturira naša želja, je danes postavljena nasproti totalitarni fantazmi, kjer je na horizontu stal človek, rešen pritlehnih pridobitniških strasti. Zguba, ki se na nivoju sistemov vpiše v naš fantazmatski svet, ni poraz prekletstva socialistične dokse na račun idealizirane demokracije, temveč radikalna zguba - izbris zgolj insignij in ideoloških matric, o katerih se ne sme govoriti niti za šalo, saj se takoj sprožijo eksorcistični rituali in pritlehna zaznamovanja. Če se nam v družbi znancev slučajno na oči zalepi kompromitirajoč prizor ( npr. rdeča zvezda), se od nas pričakuje, da odigramo blazirano sprenevedanje, češ kot da nismo videli in s tem preprečimo, da bi se med sogovornike priplazila tesnobna nelagodnost, kajti nikoli zares ne moremo vedeti, koliko je kdo iz družbe zaznamovan. Čustva gorečnežev pač nadomestijo trpko spoznanje, da se pri vsem zgodovinskem prevračanju ni zgodilo zares nič bistvenejšega od spremembe ideološkega inventarja. Car je še vedno car, ovca je še vedno ovca.

b) V slikovnem gradivu, ki je v celoti projeciran s pomočjo video in diaprojektorjev, je prevladujoča ikonografija kompleksnih industrijskih pejsažev, v katerih se izmenjujejo dominante vodnih stolpov, žerjavov, gigantskih stiskalnic ipd., prepletenih z vseprisotnim tkivom jeklenega paličja, ki je osnovni gradbeni element tovarniških hal, dimenzioniranih na težko mehaniko. Na vrhu kupov surovin ali pa na vrhu deponij že odpadlega materiala, ki oblikujejo umetno gričevnato pokrajino in je praviloma črna oz. temnih barv, so zapičeni nadzorni stolpi. Projecirani prizori težkometalne industrije so strukturirani s heraldičnimi akcenti vladajoče ideologije, ki se je avtorsko podpisovala pod projekte dobe, za katero je verjela, da je heroična. Rdeča barva, zvezde, srpi in kladiva totalizirajo merilo industrijske produkcije, ki ni bila umerjena na individuuma potrošniške družbe, temveč na baročno predstavo o subjektih velikih dejanj, ki jih je sistem s svojim predimenzioniranim zamahom že utelešal. Za tem predimenzioniranim svetom se nadzirajo futuristične fantazme konstruktivistov, ki so skozi estetiko konstrukcij in strojev reflektirali dramatične spremembe sveta.

c) Slikovna masa je posredovala tako, da jo je s pogledom nemogoče naenkrat zaobjeti. Vrteči panoji, na katere padajo projecirane slike, podobe deformirajo in dajejo vtis dinamičnih perspektiv, ki ustvarjajo iluzijo tridimenzionalnih prostorov. Tako mora opazovalec stopiti v prostor slikovne mase, ki ga v celoti objame - je ves v njej (… »v skopičnem polju je pogled zunaj, mene gledajo, se pravi, jaz sem slika«. Lacan, J.1996. Štirje temeljni koncepti psihoanalize. Analecta.). Vrteči panoji, ki spreminjajo prostor gibanja, pa gledalca še dodatno silijo v premikanje. Skopično polje vzpostavi fizičen stik z opazovalcem, saj se ga grozeče zaveda (se zaveda, da je v sliki), tudi ko mu obrne hrbet. Iluzija prostorskosti in dejanskega delovanja strojev je toliko bolj prepričljiva, ker se v slikovni masi prepletajo-montirajo (v smislu filmske montaže) mirujoči in video posnetki na stenah galerije ter mirujoči in video posnetki na vrtečih se panojih. Dinamika deformacij podob na vrtečih se panojih, dinamika tekočih videoposnetkov in dinamika v realnem prostoru vrtečih se panojev daje nevarno mešanico slik, ki močno spominja na naključno (random) pulziranje podob, ki iz nezavednega vdirajo v prostor imaginarnega. »Nezavedno je strukturirano kot govorica« in pričujoča instalacija je razločen govor.

(iz kataloga razstave Izgubljeni horizont, Galerija Kapelica, Ljubljana, 1998)

gor