MARKO A. KOVAČIČ Dve zgodbi
NADJA ZGONIK Laterna magica
BOGDAN LEŠNIK Ambi(val)enti Marka Kovačiča
BOGDAN LEŠNIK Prizori iz vsakdanjega življenja
JURIJ V. KRPAN Izgubljeni horizont
MARKO A. KOVAČIČ Zvezda?
RASTKO MOČNIK Ljubeči pogledi

Zgodba o muzeju

Od nekdaj sem bil očaran z dedkovo zbirateljsko strastjo. Živel je v majhni hiški in poleg nje je stala drvarnica, in vsako leto nova drvarnica. V njih so se kopičili predmeti, ki jih je dedek nekoč našel, in za katere je bil prepričan, da jih bo še gotovo nujno potreboval. Kot otrok sem z vznemirjenostjo raziskoval te muzejčke uporabnih predmetov brez funkcije.

Zaradi političnega zaobrata iz socializma v demokratični kapitalizem je bilo v naši družbi potrebno obračunati s predmetnimi znamenji prejšnje dobe. Kar naprej ugotavljamo, kako smo v preteklosti živeli v iluzijah, in se zdaj v svetu spremenjenih vrednot ne znajdemo najbolje. Zdelo se mi je, da se moram na to odzvati. Zato sem hotel počistiti drvarnico svoje umetniške preteklosti. Moja pozicija ni nostalgična, vendar se zavedam, da sem čustveno in duhovno ujet v prostor, v katerem sem preživel mladost. Predmeti iz te nepovrnljive preteklosti so postali še bolj moji, ker predstavljajo minuli čas, s katerim sedanjost noče imeti več odnosa. Dobili so vlogo mojih osebnih relikvij, saj so odraz mojih idej in dobe, ki je nikoli več ne bom mogel doživljati na isti način. V mojem muzeju se družijo osebne mitologije in ideologije iz moje mladosti ter od dedka podedovana muzejska žilica, to je strategija shranjevanja zavrženih predmetov (nekatere od teh mojih relikvij so stare že 10, 15 let). Tisti predmet, ki v meni nekaj sproži, je izbrani predmet, shranim ga in šele čez nekaj časa se najdeni predmet preobrazi v umetniško delo. Ti najdeni predmeti so skoraj vedno deležni intervencij, so kot opredmeteni dnevnik, ki ga ne izpisujem s črnilom na papir, v zvezek, temveč s predmeti samimi in s posegi nanje. Včasih se te intervencije zgodijo takoj, včasih pozneje. Predmeti se ujamejo kot kamenčki mozaika z mojo zamišljeno podobo.

Zgodba o televiziji

Ko sem bil majhen smo imeli pri nas doma televizor, ki je bil kos pohištva in ki se ga, zaradi sevanja, ni smelo gledati več kot dvajset minut na dan. Ta televizor nikakor ni šel od hiše, vedno nas je obiskal mehanik in ga popravil pri nas doma. Tako se je velikokrat zgodilo, da sem gledal v televizor z zadnjega konca, saj se je, zaradi starosti, pogosto kvaril. Ko je bil televizor že kar zelo star in sem tudi sam zrasel ter sem že vedel, kaj se pri njem lahko pokvari, sem sam pogledal v televizijo, odkril pregorelo varovalko, kupil v trgovini novo in jo vgradil. Tako sem spoznal televizor z obeh strani. Zato mi je toliko prirasel k srcu, da sem ga potem, ko smo vendarle kupili novega, hranil kot spomin na mladost. Konec osemdesetih sem dojel odvisnost ljudi od TV medija, kako ljudje verjamejo, kar jim ta medij posreduje. To je bilo v času, ko se je začela napovedovati balkanska kriza. Milošević je prišel na oblast, srbska politika je začela odkrivati boj proti notranjemu sovražniku. Vendar se nam takrat vse skupaj še ni zdelo tako usodno. Leta 1989 sem bil povabljen na jugoslovansko Dokumento v Sarajevu. Razmišljal sem, kakšno delo bi naredil za to razstavo. Naredil sem svoj prvi televizor. Tloris triladijske starokrščanske bazilike, ki je v Sarajevu stala na mestu sejemskih, razstavnih prostorov za Dokumento, sem ponovil v svoji instalaciji. Delo sem naslovil Zeusova prerokba. Televizor je bil brez ekrana in pred njim vojaček, ki meče bombo. Če je Grke branil pred sovražnikom Zeus in metal svoje kopje ter je bil tudi glavni ideološki voditelj, je za naš čas to vlogo prevzel Partizan, s puško, bombo, v herojski pozi. Hotel sem ironizirati situacijo, ki se je spočenjala v tedanji Jugoslaviji. Kmalu zatem sem ostal brez ateljeja, v majhnem prostoru in začel premišljevati, kako naj v umetnosti nadaljujem. Ostal mi je televizor, zazdel se mi je primeren kot vizualno polje, sam od sebe se je vklopil v delo, s katerim sem se že prej ukvarjal. Tudi konceptualno me je vznemirjal kot prostor, kjer bi lahko nadaljeval s problematiko ukvarjanja z močjo, ki jo video medij ima (kar je ključni motiv mojega delovanja v video umetnosti). Kot umetnik, ki ustvarja na področju vizualnega, se nisem mogel izogniti fascinaciji s sodobno optično tehnologijo. Prav s pomočjo video medija lahko umetnik zleze gledalcu v dnevno sobo, ki je stereotip intimnosti, izoliranosti, je slehernikovo malo kraljestvo.

Pripravila: Nadja Zgonik
(M'ARS, Časopis Moderne galerije Ljubljana, letnik V/št. 3,4, 1993)