|
MARKO A. KOVAČIČ
Zgodba o muzeju
Od nekdaj sem bil očaran z dedkovo zbirateljsko strastjo. Živel je v
majhni hiški in poleg nje je stala drvarnica, in vsako leto nova drvarnica.
V njih so se kopičili predmeti, ki jih je dedek nekoč našel, in za katere
je bil prepričan, da jih bo še gotovo nujno potreboval. Kot otrok sem
z vznemirjenostjo raziskoval te muzejčke uporabnih predmetov brez funkcije.
Zaradi političnega zaobrata iz socializma v demokratični kapitalizem je
bilo v naši družbi potrebno obračunati s predmetnimi znamenji prejšnje
dobe. Kar naprej ugotavljamo, kako smo v preteklosti živeli v iluzijah,
in se zdaj v svetu spremenjenih vrednot ne znajdemo najbolje. Zdelo se
mi je, da se moram na to odzvati. Zato sem hotel počistiti drvarnico svoje
umetniške preteklosti. Moja pozicija ni nostalgična, vendar se zavedam,
da sem čustveno in duhovno ujet v prostor, v katerem sem preživel mladost.
Predmeti iz te nepovrnljive preteklosti so postali še bolj moji, ker predstavljajo
minuli čas, s katerim sedanjost noče imeti več odnosa. Dobili so vlogo
mojih osebnih relikvij, saj so odraz mojih idej in dobe, ki je nikoli
več ne bom mogel doživljati na isti način. V mojem muzeju se družijo osebne
mitologije in ideologije iz moje mladosti ter od dedka podedovana muzejska
žilica, to je strategija shranjevanja zavrženih predmetov (nekatere od
teh mojih relikvij so stare že 10, 15 let). Tisti predmet, ki v meni nekaj
sproži, je izbrani predmet, shranim ga in šele čez nekaj časa se najdeni
predmet preobrazi v umetniško delo. Ti najdeni predmeti so skoraj vedno
deležni intervencij, so kot opredmeteni dnevnik, ki ga ne izpisujem s
črnilom na papir, v zvezek, temveč s predmeti samimi in s posegi nanje.
Včasih se te intervencije zgodijo takoj, včasih pozneje. Predmeti se ujamejo
kot kamenčki mozaika z mojo zamišljeno podobo.
(M'ARS - Časopis Moderne galerije
Ljubljana, letnik V/3,4 (1993), 28-29.)
|